Španija je po Frankovem pravu poskušala ohraniti nadzor nad svojim kolonialnim cesarstvom. Med Alžirsko vojno (1954-62) je Madrid postal osnova desničarske skupine francoske vojske Organizacije armée secrète (OAS), ki si prizadeva ohraniti francosko Alžirijo. Kljub temu je bil Franco prisiljen podati nekaj ugodnosti. Ko je francoski Maroko postal neodvisen leta 1956, je predal španskemu Maroku Mohamedu V, ki je ohranil le nekaj enklav (Plazas de soberanía). Leto kasneje je Mohammed V. napadel špansko Saharo med vojno Ifni (znan kot »pozabljena vojna« v Španiji). Šele leta 1975 je z Zelenim marcem Maroko prevzel nadzor nad vsemi nekdanjimi španskimi ozemlji v Sahari. Leta 1968 je pod pritiskom Združenih narodov Franco dovolil neodvisno špansko kolonijo Ekvatorialne Gvineje, naslednje leto pa je odstopil od Ifnija v Maroko. V okviru Franca je Španija nadaljevala tudi kampanjo za pogajanja o britanskem čezmorskem ozemlju Gibraltarja in leta 1969 zaprla svojo mejo s tem ozemljem. Meja ne bi bila v celoti ponovno odprta do leta 1985. [Špansko cesarstvo] |